Aljoša Toplak

V diplomski nalogi preizprašujem tehtnost ideje, ki vzpostavlja razlagalno povezavo med empiričnim uspehom teorije in njeno resničnostjo. Ker deluje ideja intuitivno zelo prepričljivo, se mi zdi toliko bolj zanimivo proučiti načine, kako vse bi jo lahko preizkušali. Tako je temeljno vprašanje naloge, kako razložiti empirični uspeh v znanosti. Ta izhodiščna točka je povezana z vrsto podvprašanj: kaj so ugovori realistični razlagi, ki jo tukaj jemljem za zdravorazumsko izhodišče diskusije, in kakšne so alternativekakšnega pomena je to vprašanje in kakšno vlogo igra v širšem epistemološkem vprašanju o spoznavnem statusu znanostizakaj je to vprašanje pomembno? V nalogi skušam doseči celostni pregled nad diskusijo okoli t. i. argumenta brez čudežev.This paper examines the plausibility of an explanatory link connecting the empirical success of a scientific theory with its truth. Because this idea is intuitively convincing, it might be worth considering all the potential problems of it. Th...

This paper presents a new case, through which we can think and teach about the so-called Wittgenstein’s paradox. When it was formulated by Saul Kripke almost 50 years ago, it relied on predominantly abstract cases of the paradox – which went to show that not even some idealised mathematicians are safe from the posed problem. However, I present a concrete case that conveys more naturally just how relevant the paradox really is for everyday life.

V diplomski nalogi preizprašujem tehtnost ideje, ki vzpostavlja razlagalno povezavo med empiričnim uspehom teorije in njeno resničnostjo. Ker deluje ideja intuitivno zelo prepričljivo, se mi zdi toliko bolj zanimivo proučiti načine, kako vse bi jo lahko preizkušali. Tako je temeljno vprašanje naloge, kako razložiti empirični uspeh v znanosti. Ta izhodiščna točka je povezana z vrsto podvprašanj: kaj so ugovori realistični razlagi, ki jo tukaj jemljem za zdravorazumsko izhodišče diskusije, in kakšne so alternative; kakšnega pomena je to vprašanje in kakšno vlogo igra v širšem epistemološkem vprašanju o spoznavnem statusu znanosti; zakaj je to vprašanje pomembno? V nalogi skušam doseči celostni pregled nad diskusijo okoli t. i. argumenta brez čudežev.

Filozofi so dolgo časa privzemali, da v znanosti za vsako teorijo obstaja neskončno možnih alternativ. To je eden izmed razlogov, zakaj je bila strategija upravičevanja znanstvenih teorij skozi izključitev alternativ pogosto prezrta. Stanford (2006) je zraven tega na podlagi obsežnih zgodovinskih raziskav formuliral t. i. problem nedognanih alternativ, ki ga lahko razumemo kot kombinacijo problema alternativ s pesimistično indukcijo. To se je pogosto vzelo kot resen izziv znanstvenemu realizmu. Pokazal bom, zakaj posamezen in podobni primeri skeptičnih argumentov ne uspejo.

The history of science is littered with examples of theory change - many theories that were once very successful have since been wholly rejected. Starting from this premise in his now famous paper from 1981, Laudan set up the stage for the so-called pessimistic meta-induction: If some empirically successful theories in the history of science were later refuted, we should expect that some of our current empirically successful theories will be refuted at some time in the future. A wide variety of responses to the argument had been given since. This article examines some recent attempts to reconcile the premises, from which the argument starts, with some basic sort of scientific realism.

V temu prispevku predstavljam skeptični izziv, kot sledi iz Kripkejeve intepretacije Filozofskih raziskav. Vprašanje, ali je ta interpretacija Wittgensteinovega teksta upravičena, me tukaj ne zanima. Raje sem si pogledal skeptikove argumente in preučil možnosti, kako nanje odgovoriti. Čeprav skeptik zavrne mnoge pristope, se moramo opomniti, da tukaj nima zadnje besede. Kasnejši avtorji so se v iskanju zahtevanega dejstva ponovno spustili v proučevanje naše mentalne vsebine, drugi so razvili bolj sofisticirane verzije dispozicionalne rešitve. Pod vprašaj so bile postavljene marsikatere skeptikove predpostavke. Skeptično rešitev so praviloma zavračali – tukaj sem izpostavil nekatere težave te rešitve. Predlagam, da je najprepričljivejša in najbolj zadovoljiva »neposredna« rešitev problema, ki jo predstavi Delancey. Zaključim s tezo, da smo s sklicevanjem na preprostost upravičeni do pripisovanja pomena. Po drugi strani skepticizem pomena ni upravičen.

Da je treba okolje na splošno varovati, ni kontroverzno stališče. Bolj živa je diskusija okoli vprašanja zakaj bi naj bilo temu tako. Odgovorom na vprašanje bo skupna misel, da lahko naštejemo določene »okoljske vrednote«, ki pojasnjujejo navedeno stališče. To pa nas že napelje na prvi razdor med tistimi, ki odgovarjajo na vprašanje, saj bodo eni trdili, da so te vrednote instrumentalne in služijo dobrobiti človeka in/ali ostalih čutečih bitij, drugi pa, da so te vrednote intrinzične (mišljeno kot nasprotje, torej »ne-instrumentalne«) in je treba okolje ali določene vidike okolja varovati ne glede na škodo ali koristi, ki jih bodo okoljevarstvena dejanja imela za človeka in ostala čuteča bitja. V seminarski nalogi bom orisal to diskusijo, najprej bom predstavil dve perspektivi, ki dokazujeta, da skrb za okolje ne zahteva vrednotenje okolja samega, potem pa sklop perspektiv, ki vendarle skušajo pokazati obstoj intrinzičnih »okoljskih vrednot«.

V nalogi predstavljam odziv dveh filozofov na delo Wolfganga Köhlerja, naslovljeno Gestalt Pscyhology. To delo sem izbral, ker predstavlja eno izmed relativno redkih filozofskih del, ki jih je podrobno prebiral Ludwig Wittgenstein. V svojem zadnjem sklopu predavanj ga je podrobno obravnaval, nekateri pa celo zagovarjajo tezo, da je bilo to delo osrednja preokupacija teh let Wittgensteinovega življenja. Po drugi strani je Köhlerja v raznih delih neposredno kritiziral tudi Maurice Merleau-Ponty, čigar razmerje do gestaltovske misli se je raztezalo čez  njegovo celotno filozofsko kariero. Deli, ki sta v središču te naloge, Merleau-Pontyjeva Phenomenology of Perception in Wittgensteinova Remarks on the Philosophy of Psychology, sta nastajali v bolj ali manj istemu času – prva 1943–44, druga 1946–47. Obet naloge bo zato uvid v moment, ko so se misli treh filozofov srečale – čeprav bomo morali dva izmed teh soočiti sami.

V tem članku bom predstavil nov primer, skozi katerega lahko preučujemo in predvsem poučujemo t. i. Wittgensteinov paradoks1. Ko ga je pred skoraj 50 leti formuliral Saul Kripke (1982), se je zanašal na precej abstraktne primere paradoksa, s čemer je seveda želel pokazati, da še idealizirani matematiki niso varni pred problemom, ki ga zastavlja. S tem pa ni uspel poudariti, kako konkreten in vsakdanji je za človeka pomen tega paradoksa. Dalje pa je relevantna literatura precej suhoparna in paradoks kar kliče po temu, da nanj »obesimo nekaj mesa«. To dvoje je namen tega članka.

Sledeč razvoju moderne logike, Carnap meni, da je sposoben dati nov in jasen odgovor na vprašanje veljavnosti in upravičenosti metafizike. Dotlej so nasprotniki metafizike govorili, da so njene trditve napačne ali v najboljšem primeru negotove, saj presegajo meje človekovega izkustva. Z logično analizo stavkov metafizike pa želi Carnap pokazati, da še napačne niso, temveč sploh niso prave trditve – so bodisi prazne fraze ali besedne zveze, ki kršijo pravila sintakse; so psevdo-trditve.

Predstavili bomo zanimiv esej Aldous Huxleya, ki raziskuje uporabo psihadelikov kot facilitatorjev mističnih uvidenj in vzpostavitve nove slike sveta okoli sebe. Svojo filozofijo je podprl s praktičnimi podvigi, pri katerih je pod vplivom meskalina skušal artikulirati svoja na novo dosežena mentalna stanja. Gre torej za intrigantno idejo, ki vzpostavlja plodovite analogije o odnosu duha in sveta. Predvsem se bomo osredotočili na analogijo zavesti kot vrata v svet-kakšna vrata so to in kam vodijo? Kaj je zid, na katerega so pritrjena? Ga lahko podremo? Pri tem gre opozoriti na zanimive podobnosti s Goethejevim empirizmom ter fenomenologijo Heideggra in Merleau-Pontyja. Predvsem slednji se je v svojih fenomenoloških raziskavah posvetil meskalinu in pod vplivom Gestalt psihologije teoretiziral o uvidih, ki jih prinesejo alternativna stanja zavesti. Huxleyev podvig nam bo tako služil kot pisan uvod v te nadvse zanimive ideje o naravi zavesti ter njenim odnosom do sveta. Zraven epistemološke plati pa bomo izpostavili eksistencialno razsežnost Huxleyevih raziskav, ki resognirajo z idejami njegovih kultnih romanov Krasni novi svet in Otok. Psihadeliki služijo kot osvoboditev Iz človekovega simboličnega sveta, iz sfere nezadostnih in zavajajočih znakov, v sfero čistega bivanja. Povratno je učinek ponovno epistemološki, saj se skozi razredčevanje abstraktnih konceptov, kot opozarjata Goethe in Hegel, vračajo v odprto držo, brez predsodkov naproti fenomenu, v kateremu skozi določen način pisanja in govorjenja jezik kreativno deformiramo-stereotipski jezik transformiramo v plodovitega, saj lahko konkretno "poje svet". S tem pridobimo nov epistemski organ, ki preoblikuje prej nevidno v vidno, s čemer bo filozofija pridobila karakter poezije.

It seems that the history of science reveals a recurring problem – once successful theories were always superseded by substantially different and better alternative theories. Some realists argued that the paradigm shifts of the past provide justification for the belief in current theories, since eliminative inference rules out alternatives, one by one, until only one or few remain. With each elimination, we are closer to the truth. Often this strategy has been rejected, since philosophers of the 20 th century assumed that there are always unlimited alternatives to a given theory. Eliminating one or even more theories does not make a difference. But where lies the burden of proof – are there such alternatives or not?

The history of science is littered with examples of theory change - many theories that were once very successful have since been wholly rejected. Starting from this premise in his now famous paper from 1981, Laudan set up the stage for the so-called pessimistic meta-induction (PMI), an argument in favour of scientific antirealism; If most successful theories in the history of science (or a significant fraction of them) were later refuted, we should expect that most (or a significant fraction) of our current successful theories will be refuted at some time in the future (...)