Po podržavljenju je v Vili Tacen najprej živel Boris Kraigher, kmalu za tem pa so se vanjo vselili Kardeljevi, ki so v njej živeli skoraj do razpada Jugoslavije. Leta 1990 se je vanjo vselil generalštab slovenske teritorialne obrambe, ko pa je obrambno ministrstvo dobilo novo stavbo, so se tudi ti preselili. Leta 1992 je objekt uporabljala uprava za razorožitev, ko pa so se tudi ti preselili, je stavba začela samevati in nezadržno propadati.
Denacionalizacijski postopek se je vlekel več kot 15 let, v tem času pa je stavbo upravljalo ministrstvo za obrambo. Kako dobro so vilo vzdrževali, pričata razdejana notranjost stavbe in zanemarjena okolica. Konec lanskega leta je sodišče končalo denacionalizacijski postopek in s sklepom vilo vrnilo pokojnima Idi Seunig in Ivanu Seunigu. "Pravni nasledniki obeh upravičencev po sklepu sodišča niso dolžni vrniti nepremičnine v Rožni dolini, ki je bila upravičencema ob nacionalizaciji dana v zameno, saj, kot je ugotovilo sodišče, vrednost nepremičnine v Rožni dolini ni presegla 30 odstotkov vrednosti Vile Tacen," nam je pojasnila predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča Vesna Pavlič Pivk.
Priklicali smo tudi enega izmed dedičev, Jožeta Seuniga, ki nam je povedal, da zdaj čakajo še na zapuščinsko razpravo, po kateri bo bolj jasna usoda posesti pod Šmarno goro. "Dediči smo štirje in do danes se še nismo odločili, kaj bomo s hišo naredili. Mogoče jo bomo obnovili, mogoče pa takoj prodali. Trenutno se ukvarjamo predvsem s tem, kako hišo nazaj priključiti na električno omrežje," je povedal Seunig. Dodaja, da je hiša dolgo propadala in je danes povsem uničena, za kar naj bi bila po njegovih besedah kriva tacenska mladina, ki se je občasno zadrževala v hiši in je zakurila okna, vrata, stopnice ter uničila streho.
